Razvijajte ideje!

10. 4. 2017 - Ne pograbite prve ideje, ko pa jo, jo poskusite vedno vsaj malo razviti!

Zadnjič sem predstavil poskus, ki smo ga izpeljali s šestošolci. Opisal sem tudi nekaj poglavitnih zadreg, v katerih so se znašli ob predelavi znane pravljice Železni prstan.

Pred dnevi sem prejel še tri spise, tako da je skupno število zdaj dvajset, a moja poglavitna opažanja ostajajo nespremenjena.

Se pravi - sploh ni bilo slabo, vendar je še kar precej prostora za napredek.

Oglejmo si nekaj umazanih podrobnosti, kajti razlika med dobrim in zgolj povprečnim besedilom se seveda skriva prav tukaj. Če nam je, recimo, nekdo všeč, nam najbrž ni zato, ker bi imel-a glavo med ušesi in noge do tal. Veliko bolj verjetno se zdi, da nas očara neka posebna globina glasu, iskrivost pogleda itd.

Čeprav sem o (predvidljivih) začetkih že govoril, lahko dodam, da je priložnosti za pridobivanje pozornosti bralcev kar nekaj. Namesto običajnega linearnega toka z uvodom, jedrom in zaključkom, bi se morda splačalo vsaj razmisliti o drugačnem vrstnem redu. Lep primer posebnega pripovedovalskega učinka s premešanim zaporedjem prizorov je film Šund. Ker gre za film, ki ni primeren za najmlajše, ga seveda poglejte v družbi staršev, ki vam bodo gotovo z veseljem prisluhnili, ko bodo izvedeli, da gre vendar za študijsko nalogo.

Brez skrbi, gre za enega tistih filmov, ki jih človek z veseljem pogleda več kot enkrat.

Naslednja priložnost za dober vtis je pripovedovalski slog. Zavedam se, da šestošolci pač še ne morejo imeti izdelanega literarnega sloga. Pravzaprav je dobro, da ga nimajo, kajti preveč dodelan slog se prej ali slej izkaže za berglo. Kljub temu pa so vsaj nekateri (upam si reči, da več kot polovica dvanajstletnikov) sposobni vsaj malce oponašati katerega od priljubljenih žanrov, kot so srhljivka, detektivka, dnevnik ali, zakaj pa ne, športni komentar.

Bi morda začeli z besedami:

Prerivali smo se, da bi prišli čim bliže kladi, v katero so vklepali nesrečnika. Čeprav sem vedel, da ni kriv zločina, za katerega so ga obtožili, sem rjovel skupaj z množico in se pripravljal, da mu v glavo zalučam kos gnile repe.

Od tu naprej bi morda izpeljali, kako je bil ključ ukraden, kako je tatinska princesa svoj zločin naprtila nekomu drugemu, se vključil v iskalno akcijo in ključ našel pri njej, še preden bi svojega soproga preselila v revno kočo ...

Ali pa tudi ne. Možnosti je neskončno.

Pomemben element, ki je manjkal v večini spisov, sta bila tudi zvesta mačka in pes, ki nato tudi v 'izvirni' pravljic rešita gospodarja iz težav ter mu tako poplačata za izkazano dobroto. Le peščica mladih piscev ju je izkoristila, meni daleč najbolj všeč pa je bila rešitev z zverinicama na straži. Ko je princesa poskusila ukrasti prstan, sta jo tako prestrašila, da je ušla kar brez prstana, prizor pa je po dinamiki in humornosti spominjal na slovite Mestne godce iz Bremna. Reševanje težav v eni pravljici na način, kot je bilo to že narejeno v drugi pravljici, je vedno ena izmed prvih rešitev, o katerih velja razmisliti.

Druga zanimiva možnost je bila zamenjava princese z deklico iz vasi, ki ji je bila po videzu tako podobna, da glavni junak zamenjave gotovo ne bi niti opazil. Logika, da fant svoje žene pravzaprav sploh ni poznal, ni slaba. Žal se avtor domislice ni potrudil ideje toliko razviti, da bi pojasnil, kako bi se na zamenjavo odzvali tisti, ki so princeso poznali. In kako bi se kmetica znašla v vlogi princese? In kaj bi na to porekel njen fant, če ga je imela. Priložnosti ta za zaplete torej več kot dovolj.

Podobno idejo je na primer lepo razvil Mark Twain v Kraljeviču in beraču (na voljo v slovenskem jeziku, menda v treh ali štirih različnih prevodih, tako da tudi naslov ni vedno enak). Kar dajte si jo na seznam počitniškega branja, pa kakšno drugo Twainovo knjigo tudi lahko.

Skoraj enaka ideja, ki ji je avtor rešitve z zamenjavo namenil kake tri vrstice v spisu, je torej dala Twainu zagon za nekaj deset strani zanimivega branja. Še več, nekaj podobnega je stoletje pozneje zelo podobna ideja navdihnila še Sida Fleischmana, ko je pisal nagrajenega Tepežnika.

Ko smo že pri komičnih zmešnjavah, do katerih lahko takšne zamenjave vodijo, moram omeniti še eno najbolj priljubljenih serij svoje mladosti: Arabelo. S svojim osnovnim zapletom, kjer se sodobnost in pravljični svet mešata na številne presenetljive in zabavne načine, kar kliče po primerjavi našega spisa o služabniku iz sedanjosti, ki je nekako zdrsnil v pravljico o Železnem prstanu.

Še nekdo se je domislil zamenjave, vendar ne princese, ampak kar prstana. Takšna rešitev se mi zdi celo boljša, saj je predmet gotovo lažje zamenjati kot človeka. Toda za železni prstan vemo, da ga je lastnik nosil okrog vratu, oziroma nanj še posebej skrbno pazil. Če bi ga hoteli zamenjati z navadnim, bi se morali po mojem vsaj majčkeno potruditi.

V spisu bi si na primer želel opisan prizor zamenjave, v katerem bi izdajalsko zaškripala kaka deska, mladenič bi se lahko morda nepričakovano zbudil, ali pa bi prišlo vmes kaj drugega … Povsem gladko nikakor ne bi smelo iti!

No, idej s tem še vedno ni konec. Nekaj piscev je poskusilo krajo preprečiti s pomočjo sodobne tehnologije, se pravi z videokamerami, alarmnimi sistemi in drugimi domislicami, ki so seveda v svetu domišljije dovoljene, a jih moramo vendarle vpeljati na pravi način.

O tem in še o čem – prihodnjič.

Uporabljena je bila ilustracija Williama Hatherella (1855-1928), ki je v javni lasti. Vir:

http://justcoolstuff.over-blog.com/2017/04/the-prince-and-the-pauper-by-mark-twain-illustrated-by-william-hatherell.html

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist