So začetki res najtežji?

20. 3. 2017 - Pet čarobnih K-jev v pomoč

Mislim, da imamo celo pregovor, ki pravi, da je vsak začetek težek, zato ni razloga, da to ne bi veljalo tudi za šolske spise. Različna sporočila, prijave, dopisi, priporočila in podobno seveda niso nobena izjema. Toda z nekaj preprostimi triki si začetek pisanja spisov (ali česa drugega) lahko bistveno olajšamo.

Tudi če se ne mislimo preživljati s pisanjem, je zmožnost hitrega in učinkovitega sporočanja svojih misli, mnenj ali želja v pisni obliki izjemno pomembna v vsakdanjem življenju. Čeprav se bom spet omejil na pisanje izmišljenih zgodb, lahko enaka pravila uporabite tudi na skoraj vseh drugih področjih, kjer poskušate s pisano besedo nekaj doseči.

Trikov si nisem izmislil sam, saj jih poznajo skoraj vsi novinarji po svetu. Članek naj bi namreč odgovoril na pet bistvenih vprašanj (vsa sem pravzaprav že omenil), ki jih bom poskusil predstaviti podrobneje, a še vedno zgoščeno. Za še več primerov bo gotovo čas tudi v prihodnjih objavah. Tule so:

1. Kdo?

V literaturi se moramo vedno vprašati, kdo nastopa v zgodbi. Je to sosed, filmski igralec, pošast iz omare ali nekaj tako neotipljivega, a vendarle pomembnega, kot je na primer ljubezen v zraku?

Ali poleg glavnega lika nastopajo tudi drugi (običajno da, teorija pravi, da naj bi jih vedno nastopalo sedem, a je običajno več likov združenih v enega, na primer v Rdeči kapici lovec nastopa v vlogi pomočnika in sodnika, tudi o tem kdaj drugič)?

Rdeča kapica, ilustracija Arpada Schmidhammerja (1857-1921).Rdeča kapica, ilustracija Arpada Schmidhammerja (1857-1921).

Prav tako pomembno je tudi, kdo je pripovedovalec. Če ostanemo pri Rdeči kapici, lahko rečemo, da jo večina pozna prek pripovedi tako imenovanega vsevednega pripovedovalca. Toda zgodbo bi lahko povedali tudi z vidika mame, babice, volka, Rdeče kapice ali lovca. Prav vsak izmed teh načinov bi dodal in odvzel nekaj šarma tej klasični pravljici.

Morda za vajo en tak pristop pripovedovanja kar izberete in napišete eno izmed znanih zgodb po svoje?

2. Kje?

Če nam naslov spisa ne določi kraja dogajanja, ga pač izberemo sami. Dogajanje v mestu bo seveda drugačno kot na vasi. Ob morju drugače kot v hribih. To ne pomeni le drugačnega okolja, ampak tudi drug način komunikacije med nastopajočimi, drugačen transport, kar vpliva na dinamiko dogajanja, drugačen način razmišljanja vpletenih likov …

Klasično prizorišče v pravljicah je gozd, kjer seveda kar kipi od življenja, pa tudi skrivnosti in nevarnosti ne manjka. Poglobljen razmislek o pomenu gozda v pravljici najdete tukaj:

http://dobrepravljice.blogspot.si/2011/01/gozd.html

Toda gozda nikakor ne gre izključiti v sodobnejših zgodbah, saj ob že naštetem prinaša tudi okoljevarstveno dimenzijo, ki je posebej v zadnjih letih še kako zanimiva.

3. Kdaj?

Čas dogajanja naše zgodbe je tesno prepleten s prizoriščem. Če se nekaj dogaja nekoč, pred davnimi časi, sicer čas ni natanko določen, a načeloma so laserji in pametni telefoni že vnaprej izključeni iz dogajanja. Prav tako je pričakovati, da bomo pri zgodbi, ki se godi v prihodnosti, vpletli še kako domislico, ki ne bo le tehnična, ampak bo imela tudi vpliv na odnose v družbi, s tem pa tudi na zgodbo samo.

Znana filmska trilogija Matrica tako na primer raziskuje svet navidezne resničnosti in boj za prevlado nad razumom ’običajnih ljudi’, ki brezskrbno uporabljajo sodobne tehnološke dosežke, ne vedoč, da so pravzaprav sami zasužnjeni.

Napovednik Matrice

Prav tako je pomembno, ali pripovedovalec zgodbo pripoveduje kot nekaj, kar se je že zgodilo, ali kot nekaj, kar se dogaja prav v tem trenutku. Način pripovedovanja ima izjemen vpliv na bralca, od avtorja pa je odvisno, ali želi svoje občinstvo ves čas držati na trnih, kot je to na primer v kriminalkah, ali jim privošči tudi kaj oddiha, kot je to na primer v kakšnem zgodovinskem romanu.

4. Kaj?

To je vprašanje, ki bi ga lahko postavil tudi na prvo mesto. Vendar je avtorju pogosto lažje ugotoviti, kaj se zgodi oziroma se bo v zgodbi zgodilo, če že pozna odgovore na prejšnja tri vprašanja.

Torej – kaj se v zgodbi pripeti? In predvsem – kaj bi avtor z zgodbo rad dosegel? Dogodki v zgodbi so lahko zelo raznoliki, od povsem vsakdanjih, kot je na primer prepir pred blagajno v supermarketu, do izjemnih, kot je žrtev človeka, ki hoče zaščititi svojo družino.

Odgovor na vprašanje kaj, je običajno kar kratka obnova, ki jo lovci na bodoče filmske uspešnice želijo slišati zgoščeno v zgolj 25 besedah. Če avtor tega ne zmore, potem zelo verjetno ne bo dobil priložnosti za enourni sestanek s producenti, kjer bi idejo podrobneje zastavil in morda celo začel pogajanja o honorarju. Bi znali v 25 besedah obnoviti Petra Klepca?

Za osvežitev je tule obnova:

https://slovenskepravljice.jimdo.com/ljudske-pravljice/peter-klepec/

5. Kako?

Z besedico kako lahko začnemo več ključnih vprašanj o našem besedilu.

  • Kako se ga bomo lotili? Bomo začeli na začetku ali nekje na sredini in skozi različne prebliske preskakovali v času in prostoru, da ustvarimo zanimivo dinamiko, kot je na primer v znanem filmu Šund? In kako bomo končali? Bo na koncu bralec nasmejan ali žalosten? Ali bo izvedel nekaj pretresljivega ali mu bomo pustili kopico neodgovorjenih vprašanj, na katera naj sam išče odgovore?
  • Kako bomo pripovedovali? Hladno, neprizadeto, z veliko opisovanja ali prizadeto, pristransko, z močnim čustvenim nabojem, ki bo bralca vodil skozi pisano paleto občutkov? Bomo uporabili katerega izmed znanih žanrskih obrazcev, kakršne ponujajo ljubezenske, detektivske, znanstvenofantastične in druge zgodbe, kjer ima bralec določena pričakovanja, še preden začne brati?
  • Kako natančno bomo opisovali? Si bomo vzeli za vsak nov lik v zgodbi odstavek ali dva za predstavitev, kot to naredi Raymond Chandler v zgodbah o detektivu Marlowu, ali bomo osnovne značilnosti nastopajočih komaj omenili, kot dela Raymond Carver v svojih kratkih zgodbah? Bomo gradili zgodbo na opisih, dialogih, akciji, razmišljanjih, ali kako drugače?

S kako končujem seznam, pa sem morda najpomembnejšo besedo, ki se z njo običajno tesno povezuje, povsem izpustil. To je seveda zakaj?, ki pride na vrsto kdaj drugič. Do tedaj pa naj vam bo teh pet K-jev v pomoč vsaj pri začetkih. Ker začetki znajo biti zares težki.

Uporabil sem ilustracijo Rdeče kapice, ki je v javni lasti. Več o tej in drugih ilustracijah Rdeče kapice najdete na povezavi:

https://topillustrations.wordpress.com/2013/12/02/little-red-riding-hood-in-pictures/

Lep pozdrav do prihodnjič.

Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Že tretjo sezono je tukaj tečaj angleščine samo na Bansijevi spletni strani. Vse do 4. decembra 2017. Vsak ponedeljek nov del. Čas za ogled posameznega dela je natanko en teden. 
10. del (do 27.11. do 7.00 zjutraj)