Kako ustvariti dobre like v zgodbah?

20. 2. 2017 - 2. del: Živi in prepričljivi liki zagotavljajo tekoče branje

Pri pisanju se mora ’ujeti’ veliko elementov, da lahko bralcu ponudimo zanimivo, napeto zgodbo, ki jo bo prebral z veseljem in jo morda celo priporočil prijateljem.

Ker se dogajanje v zgodbah skoraj vedno vrti okrog likov (človeških, živalskih ali kakšnih drugih – pomislimo le na Andersena in nekatere njegove pravljice, v katerih nastopajo meseci ali predmeti v kuhinji), so dobri liki toliko pomembnejši.

Če na zgodbo pogledamo kot na neke vrste jed (včasih celo rečemo, da nekega pisanja ne moremo prebaviti), so prepričljivi liki zagotovo vsaj tako pomembni, kot so za dobro jed pomembna kakovostna osnovna živila. Iz plesnive moke pač ne moremo pričakovati okusnega kruha.

Sneženi mož (Nikolaj Nikolajevič Karašin, 1842-1908)Sneženi mož (Nikolaj Nikolajevič Karašin, 1842-1908)

Kaj torej loči literarne junake velikih uspešnic od likov, ki so jih avtorji ustvarili preveč na hitro, s premalo truda, površno in včasih že kar do bralca podcenjevalno?

1. Dodelanost lika. Ko neki lik v zgodbi uporabimo, ga moramo poznati. Kako dobro ga moramo poznati, je mogoče razpravljati. Nekateri učitelji kreativnega pisanja prisegajo na poznavanje lika ’v nulo’, torej priporočajo avtorjem, da vsak svoj lik, tudi če gre za zgolj stransko in komaj omembe vredno vlogo, najprej dobro opišejo.

Torej poznati morajo ime, starost, izobrazbo, vsaj v grobem tudi sorodstvene vezi, zunanje lastnosti (višina, teža, barva oči, las …), morebitne konjičke in nagnjenja (na primer odnos do alkohola, poživil, žensk …), skratka čim več, pa čeprav skoraj ničesar od naštetega v sami zgodbi ne bomo potrebovali. Zato so izdelali podrobne vprašalnike, kjer so na dveh ali več straneh naštete lastnosti, poleg pa prazne črte, v katere avtor vpiše podatke.

Tak vprašalnik je praktičen iz vsaj dveh razlogov – avtorja prisili, da si vzame čas za premislek o svojem liku in mu da oporo za morebitno poznejše pojavljanje taistega lika (sam se spomnim, da sem pred davnimi leti, ko sem še pisal ljubezenske romane, nenehno pozabljal barve oči nastopajočih).

Je pa tudi res, da je izpolnjevanje takšnih vprašalnikov zamudno in včasih preveč zmoti tok pisanja, kar potem lahko vodi v manj tekoče, duhovito in iskrivo branje. Cena za takšno izpolnjevanje vprašalnikov se mi osebno zdi previsoka, zato tega mladim pisateljem in pisateljicam ne priporočam, razen če so z zgodbo tako zašli, da jim je razmislek o liku (že uporabljenem ali novem)  navdih za nadaljevanje zgodbe same.

2. Globina likov. Če dobro pomislimo, nas niti ne zanima, ali imajo naši liki rdeče ali črne lase, ali znajo karate ali rahlo jecljajo, ampak nas veliko bolj očarajo njihovi motivi. Zakaj pravzaprav točno določen lik zjutraj sploh vstane? Kaj ga ’vleče naprej’? Kakšni so njegovi (njeni) cilji?

Če imamo na primer v zgodbi mamo, ki poskuša zaščititi svojega otroka, je njena motivacija seveda kristalno jasna. Čeprav pri tem tvega svoje življenje, skoči pred tovornjak (tigra, puško, kar koli) in poskusi rešiti svoje gene pred nevarnostjo.

Toda kaj če ima ta mama še enega otroka? Ali pa tri? Bo potem tudi brez pomisleka skočila, ko vendar ne ogroža le sebe, ampak tudi prihodnost drugih? Pomislimo na primer na lovca v Sneguljčici. V njem ni zlobe, deklica se mu smili, vendar mu je kraljica dala jasno vedeti, da bo kaznovala njegovo družino, če ne izpolni njenega ukaza.

Sneguljčica (Lothar Meggendorfer, 1847-1925)Sneguljčica (Lothar Meggendorfer, 1847-1925)

V tem primeru imamo torej lik, ki je, čeprav stranski, precej bolj zanimiv od naslovnega (dama v stiski). Čeprav lovca ne poznamo od prej in takoj po odhodu v gozd izgine s prizorišča pravljice, zgodbi doda kakovost, ki je ta, če bi Sneguljčica preprosto pobegnila sama od sebe, ne bi imela.

Tako pridemo do naslednje točke.

3. Kako se določen lik znajde v točno določeni situaciji? Med pisanjem, posebej če gre za daljša dela (pri šolskem spisu načeloma vemo, kaj se se bo zgodilo že takoj, ko začnemo pisati, pri romanu pač ne), nenehno prihajamo do vprašanj, ki se običajno začenjajo s kdo, kaj, kako, kje in seveda najbolj zafrknjenega zakaj.

Kdor si bo vzel čas in ob leposlovju prebral tudi kakšen članek ali celo knjigo o pisanju leposlovja, bo hitro opazil, da je pisanje zgodbe v marsičem podobno reševanju problemov. Če jih nimajo literarni liki (njihovi problemi dejansko so zgodbe), jih imajo avtorji. Vendar pa imajo avtorji z dobro izdelanimi liki bistveno manj težav in jih tudi bistveno hitreje in elegantneje rešujejo.

Obuti maček (Carl Offterdinger, 1829-1889)Obuti maček (Carl Offterdinger, 1829-1889)

Vzemimo za primer lik Obutega mačka. Maček gradi družbeni ugled in posledično bogastvo svojega gospodarja na prevari. Toda prevara bi bila lahko razkrita, če bi kralj njegovega lastnika zares spoznal. Ker je ideja seveda v tem, da ga prej ali slej mora spoznati, je maček v stiski (dramski situaciji). Kako se znajde?

Seveda v skladu s svojim značajem. Kot klasičen lik prevaranta izpelje najprej prevaro z oblačili (gospodarja pošlje v potok in nato mimoidočo kočijo s kraljem ustavi z novico, da so ga oropali), nato še prevaro s premoženjem (prelisiči čarovnika, da se spremeni v miš, ki jo lahko poje, njegov gospodar pa nato zasede čarovnikov grad).

Takšen lik je od začetka do konca verodostojen in bralec ne more niti v enem trenutku reči, da on česa takega že ne bi naredil.

To pa je tudi misel, s katero velja zaključiti, čeprav bi o izdelavi izmišljenih likov lahko še marsikaj dodal. In tudi bom ob kaki drugi priložnosti.

Viri:

https://pravljice.wordpress.com/2012/11/29/pravljice-hansa-christiana-andersena/

http://pravljicezaotroke.blogspot.si/2012/04/sneguljcica.html

https://topillustrations.wordpress.com/2012/09/24/puss-in-boots-by-various-authors/

Foto: Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti

Tomo Kočar, pisatelj in publicist.

SLONTASTIČEN POZOR!

Že tretjo sezono je tukaj tečaj angleščine samo na Bansijevi spletni strani. Vse do 4. decembra 2017. Vsak ponedeljek nov del. Čas za ogled posameznega dela je natanko en teden. 
1. del (do 25.9. do 7.00 zjutraj)