Dr. Rajović je že 13 let član komiteja za nadarjene Svetovnega združenja ljudi z nadpovprečno inteligenco Mensa . Je avtor programa NTC (Nikola Tesla Centar), ki ga izvajajo v 16 državah, tudi v Sloveniji. V tokratnem pogovoru za naš portal starše opozarja na pomen gibanja za otroke. Hoja in tek sta zelo pomembna za razvoj kognitivnih sposobnosti otrok do 12. leta. A v raziskavi, ki jo je dr. Rajović opravil v šolah v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem, je ugotovil, da samo 20 odstotkov otrok še hodi v šolo peš.
Dr. Ranko Rajović je nevroendokrinolog, ki znanja in dognanja iz medicine umešča v pedagogiko.
Zakaj se zavzemate za to, da bi otroci čim več hodili bosi? Že leta opozarjam na težave s ploskimi stopali (platfus), ker se pojavljajo pri vse večjem številu otrok. Vse več je tudi drugih deformacij stopal. To se ni zgodilo samo zaradi tega, ker otroci niso bosi, temveč zaradi tega, ker naši otroci skorajda ne hodijo več. Narediva enostavno analogijo: živa bitja, ki se ne gibljejo, nimajo živčnih celic in živčnega sistema; živa bitja, ki se gibljejo, imajo živčni sistem. Očitno je, da je za nas ljudi hoja zelo pomembna. Najbolj pomembna je za človeška bitja, katerih možgani se šele razvijajo – to pa so otroci. Če vemo, da se možgani najbolj razvijajo do petega leta starosti, potem moramo vedeti, da je ena najpomembnejših dejavnosti otroka – hoja. Kako naj pričakujemo, da bodo otroci zdravi in funkcionalni, če ne hodijo oziroma se ne gibljejo, ne tečejo, ne padajo ali se ne obračajo? Tukaj so v glavnem težava starši . Ne razumem staršev, ki imajo otroke v vozičkih do četrtega ali celo petega leta starosti!
Kaj pa so na tem področju pokazale raziskave? Za takšen odstotek lahko rečemo, da je posledica genetskega dejavnika, za to, da ima danes polovica otrok platfus, pa ne moremo "kriviti" genetike. Še posebej zato, ker ima zelo malo staršev teh otrok takšno okvaro. Ta trend velja za vso populacijo, celo za nekatere vrhunske športnike! Med slednjimi je bil včasih odstotek ploskih stopal med petimi in desetimi odstotki, danes pa je celo nad 40 odstotki! Ta okvara za otroka ali športnika sicer nujno ne pomeni velike težave.
Ker odstotki naraščajo, pomeni, da mi sploh več ne hodimo. Ravno hoja pa je ena od glavnih lastnosti ljudi, saj je pomagala pri razvoju možganov in pomembnih struktur med posameznimi deli možganov, ki sodelujejo v kognitivnih procesih . Mehiški Indijanci iz plemena Tarahumara ne poznajo platfusa, ker dnevno naredijo tudi po več deset kilometrov . Imajo tudi tradicijo teka brez premora – pretečejo lahko tudi 100 kilometrov. Imajo popolno oblikovana stopala. Torej lahko sklepamo, da tisti, ki se nenehno gibljejo, nimajo ploskih stopal, in obratno. Posledično se bo pri nas, ki imamo vse več platfusa, pojavilo vse več kognitivnih izpadov.
Če otrok ne hodi dovolj (bos) do 12. leta starosti, ne bo prišlo do optimalnega razvoja posameznih struktur v možganih.
Kakšna je povezava med stopali in kognitivnimi sposobnostmi? Če do 12. leta starosti, še posebej pa v prvih petih letih življenja ne hodimo dovolj, ne bo optimalnega razvoja posameznih struktur v možganih . Gre za bazalne ganglije, ki kot antene sprejemajo informacije iz skorje velikih možganov in jih usmerjajo naprej. Iz biologije vemo, da so najobčutljivejše tiste funkcije, ki so evolucijsko najmlajše. Če torej govorimo o možganih in kognitivnih funkcijah – govorimo o branju, pisanju in računanju. Če so nekatere strukture velikih možganov slabše stimulirane in razvite – najprej iz funkcij izpade tisto, kar je najbolj občutljivo – to so torej branje, pisanje in računanje .
Hočete reči, da so ti otroci tudi manj inteligentni? Pred kratkim sem končal raziskavo, v katero je bilo vključenih nekaj mestnih šol v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Dobili smo podatek, da samo 20 odstotkov desetletnih otrok vsak dan hodi v šolo peš. Večinoma grejo z avtobusi ali pa jih v šolo vozijo starši ali taksiji . Starši so mi to pojasnili s strahom, ker mora otrok pogosto peš hoditi po 15, 20 ali več minut in pri tem prečkati več prehodov za pešce. Če je tako, je treba poostriti kazni za slabe voznike. A tudi s tem ne bomo rešili problema preveč zaščitniških staršev. Za otroka je dobro, da smo tukaj zaradi njega in da ga po potrebi zaščitimo, toda pretirana "vata" ni dobra za biološki razvoj otroka . Pustite otroka, da hodi, teče, obiskuje babice in dedke na vasi, teče čez hribe, pleza na drevo. Naj bo včasih bos, brez sandalov ali čevljev.
Nasvete za starše, kako naj naredijo čim manj napak v obdobju razvoja, najdete v knjigah dr. Rajovića - IQ otroka, skrb staršev ter Razvoj inteligence skozi igro.
Na predavanjih in seminarjih za študente, učitelje in starše pogosto podrobno pojasnjujete pomen stopal. Ali vas poslušajo? Ni pomembna sama hoja, gre za kompleksen proces, pri katerem gre tudi za tek in gibe z rotacijo in ravnotežjem. Otroci, ki so bosi, s tem pošiljajo na tisoče pomembnih dodatnih impulzov v možgane. Ko se ozrete po plaži, vidite, da imajo skoraj vsi otroci sandale za plažo in še en par za vstop v morje. Pred 20, 30 leti so bili vsi otroci na plaži bosi, prav tako so bili bosi pri babicah in dedkih na vaseh. Če so starši pozabili, kako je bilo to videti – naj si z otroki ogledajo film Kekec. Tam so vsi otroci bosi, razen ko se odpravijo v hribe. Samo takrat nosijo obutev! Zelo lep primer je tudi vrtec Pedenjped iz Novega mesta, ki je bil pobudnik projekta Bosih nog naokrog . Pogovarjali smo se tudi s tamkajšnjimi starši, več podrobnosti najdete na spletni strani www.mensa.si.
Kaj svetujete staršem? Poleg pomena hoje na predavanjih veliko govorim tudi o kognitivnem razvoju. Razvili smo vrsto iger in dejavnosti, s katerimi pomagamo staršem. Včasih ljudje napačno razumejo tako imenovano zgodnjo stimulacijo in me sprašujejo, ali je dobro, če njihovi otroci berejo in pišejo pri štirih, petih letih. Če otrok to res želi – mu to dovolite. V programu NTC (Nikola Tesla Centar) sicer majhnih otrok ne učimo branja in pisanja, ampak skozi igre razvijamo njihove kognitivne sposobnosti. Otrok se bo veliko naučil ob igri, saj je sama igra zapleten spoznavni postopek. Največja motivacija za vsakega otroka je igra, zato jih poskušam učiti skozi igro. To prakticiram tudi s šolskimi otroci: učenje je igra. Seveda mora otrok včasih uporabiti tudi klasičen reproduktivni model. Toda uporabiti moramo tudi druge, učinkovitejše načine, ki so skladni s fiziologijo možganov. Ko pa gre za hojo, lahko le upam, da bodo starši dojeli njen pomen. Otrokom morajo dovoliti, da so bosi, kolikor je le mogoče. Naj znova dodam – starši, skrajšajte čas, ki ga vaš otrok preživi za zasloni! Najboljše so igre v parku, na igrišču, ko otrok razmišlja, se giblje in komunicira z drugimi otroki. Nujno je čas organizirati tako, da otrokom omogočite, da čim več časa preživijo v naravi in na igriščih. To je še posebej pomembno za otroke v razvoju.
Fotografije: Andrea Breznik Falk, osebni arhiv R. R.
