Kakšna naj bo nagrada za šolski uspeh

16. 6. 2015

Ob koncu šolskega leta so vse bolj pomembna tema nagrade za šolski uspeh. Kaj podariti? In kaj narediti, če otroku ne uspe doseči cilja? O tem, zakaj in kako nagraditi otroke, smo govorili z družinsko terapevtko dr. Katarino Kompan Erzar.

Zakaj se starši odločijo, da bodo svoje otroke nagradili za dober uspeh?

Čisto preprosto zato, ker je to dostikrat zanje najlažji način, da otroke prisilijo, da se bodo učili. To ni zato, ker mu želijo nekaj dati. Gre bolj za to, da otroka premamijo, da se začne učiti, ker ne nimajo več moči, da bi otroka motivirali drugače.

Nagrade so torej dober motivator. Kakšna pa je druga plat medalje?

Negativni učinek takšnega nagrajevanja je to, da otrok ne ve, ali je ta nagrada iskrena ali ne oziroma kaj naj bi bilo s tem nagrajeno, ocena/dosežek ali otrok. Dobro, otrok je bil npr. odličen in bo dobil nekaj sto evrov, ampak čemu bo ta denar služil? Včasih se s tem, da se otrokova pozornost preveč usmerja na nagrado, vzame tisto sprotno doživljanje uspehov. Če je naredil 20 računov za vajo, je to uspeh, ki si zasluži pohvalo in praznovanje, ne pa samo ena od točk, ki jih mora odkljukati na poti do velike nagrade. Škoda je zamuditi priliko, da bi otrok sproti začutil, kaj vse zmore. Če je cilj samo nagrada ob koncu šolskega leta, gre v nič eno leto razvoja iniciative, sposobnosti in poglabljanja vase. Otroku pripada občutek, da je s svojim trudom premagal strah, premagal neko težko snov, da se je naučil nekaj novega in da je bilo težko, da začuti, da je bister, hiter, da mu možgani delajo. Logična posledica truda je znanje in suverenost, ne pa nekaj, kar kupijo starši in je v bistvu posledica njihovega dela v službi.

Zakaj imamo potem ocene? 

Ker trenutno še nismo sposobni v celoti razviti šolskega sistema, ki bi verjel, da lahko otrokom nudi kakovostno znanje na drugačen način. So pa nekateri sistemi, ki to že zmorejo, kot npr. na finskem. Ocene so načeloma namenjene temu, da otroci lahko začutijo, kaj vse se da doseči z vztrajanjem in premagovanjem strahu pred neuspehom. Da začutijo, kako se je lepo nekaj naučiti in pridobijo neko radovednost in občutek lastne zmožnosti. Ocene niso namenjene temu, da se otrokom dokazuje in govori, kako so neumni in koliko boljši so drugi. Škoda je, da se z ocenami otroke ustrahuje, češ, če ne bodo dovolj dobre, ne bodo prišli na želeno srednjo šolo ali pa ne bodo dobili motorja. Ne omogoči pa se jim doživeti, kako bogata je njihova notranjost, kakšen močan "motor" so njegovi možgani in njegove umske zmožnosti in kakšna nagrada so prijateljski odnosi in sposobnost sodelovanja z drugimi.

Kakšna je torej tista prava nagrada?

Prava nagrada je tista, ki omogoči otroku začutiti pravi, notranji uspeh, da je presegel samega sebe, po možnosti vsak dan sproti. Če se ga skozi leto vodi na tak način in ne s prisilo, bo otrok pridobil ogromno samozavesti in vedoželjnosti. Ugotovil bo tudi, kaj ga zares zanima in dobra nagrada je na primer otroku omogočiti, da svoja znanja še poglobi, tudi prek sodelovanja z nami. Lahko ga peljemo, da si ogleda kraje, o katerih se je moral učiti pri geografiji, da premaga najvišjo slovensko goro, če se je že naučil, da obstaja. Če na primer ugotovi, da ga veseli igranje inštrumenta, mu lahko omogočimo kakšno poletno delavnico s tega področja, organiziramo koncert … Ali pa mu na primer, če mu kljub vztrajanju in predanemu delu ne gre najbolje angleščina, ponudimo možnost, da gre za nagrado za trud na poletni tabor, kjer na zabaven način dogradi svoje znanje.

Torej je bolje dati denar za izkušnje, in ne za kopičenje.

Ja, ljudje in zlasti mladostniki, so lačni doživljanja. Otroke trpati z materialnim pomeni onemogočiti jim vstop v doživljanje in v odnose.

In kaj, če otroku ne uspe doseči tisto, za kar bi dobil nagrado?

Kadar se to zgodi, ima družina možnost, da spregovori o tem "spodletelem" načrtu in ugotovi, kaj se zares dogaja in kako lahko pridejo nasproti drug drugemu. Starši reagirajo zelo različno. Veliko jih nagrado da kljub temu, še posebej, če so jo že imeli namen kupiti. Nekateri si oddahnejo, da jim ni treba kupiti nagrade. Ampak rešitev ni tako preprosta kot vprašanje kupiti ali ne kupiti. Najbolj pomembno pa se mi zdi, da se o tem z otrokom pogovorimo. To neuspelo nagrado je treba nadgraditi. Če je otrok ni dosegel po poti, kot smo jo zastavili, pomeni, da je bila že sama ideja "motiviranja" prek nagrade v temelju zgrešena. Očitno bo treba nekaj spremeniti, če bodo želeli otroku omogočiti, da razvije svoje ambicije in sposobnosti. Lahko mu povemo, da smo ugotovili, da ideja z motorjem ni bila najboljša, in skušamo skupaj z otrokom ugotoviti, kaj pa bi bilo dobro narediti za konec šolskega leta, da bo ta uspešen za vse, za otroka, ker je nekaj novega spoznal, in za starše, ker so končno lahko razumeli otroka. To pa je precej lepša nagrada, kot bi bila tista prva.

ab

SLONTASTIČEN POZOR!

Vabljeni k sodelovanju v nagradnem natečaju Kaj pa ti znaš?!

Čaka vas več kot 70 nagrad! Pošljite 3-minutni video vaših spretnosti!

Sodelujete lahko večkrat do 30. septembra 2020.