Pohvala pred drugimi

20. 11. 2018 - 5. kolumna psihoterapevta Milana Krajnca

Vse več ljudi hrepeni po pozornosti, po zunanji potrditvi. Želijo si pohvale, tudi če počnejo stvari, ki jim niso všeč, samo da so opaženi in od drugih dobijo potrditev, ki je lahko pohvala, zavist ali obrekovanje. Skorajda ni pomembno, ali je pozitiven ali negativen odziv. Samo, da je odziv.

Priporočljivo je, da ima otrok ravno prav časa zase in ravno prav časa, ki ga intenzivno preživi s starši. Pohvale so pomembne, saj krepijo otrokovo samozavest. Priporočljivo je, da ima otrok ravno prav časa zase in ravno prav časa, ki ga intenzivno preživi s starši. Pohvale so pomembne, saj krepijo otrokovo samozavest.

Opazoval sem starše na igrišču, kako so se vedli do svojega otroka, ko so bili sami z njim, in kako, ko je bil nekdo v bližini. Kadar se je otrok igral sam in hotel starševo pozornost, se je starš odzval zelo blago, ker je bil zatopljen v knjigo ali telefon. In tako je bil otrok v glavnem prepuščen samemu sebi. Ko je otrok ugotovil, da se starš ne odziva na njegove klice in reakcije, je postal samozadosten in ga okolica ni več zanimala.

To je na neki način učinkovita metoda, da se otrok začne ukvarjati sam s seboj, a hkrati mu dajemo sporočilo, da nas ne zanima. Zato je treba biti previden pri tem, kdaj otroka pustimo samega in na kakšen način. Če smo v neposredni bližini otroka in potrebuje našo pozornost, mu jo moramo dati v popolnosti, če pa ga želimo učiti samostojnosti, da se ukvarja sam s seboj, pa ga moramo pustiti na določeni razdalji in ga opazovati od daleč.

Ko se je igrišču približal nekdo drug (starš z otrokom), sem opazil, da je prvi starš za svojega otroka pokazal še večje zanimanje in reagiral na vsako njegovo reakcijo in ga tudi za vsako potezo pohvalil; in to tako, da je to slišala vsa okolica. Otrok je tako padel iz svojega ritma in začel sam opazovati, kako se okolica odziva nanj.

S takšnimi potezami pri otroku vzpodbujamo potrebo po potrditvi iz okolice. Lahko bi dejali, da pri otroku tako spodbujamo EGO. Otrok na tak način postaja prepričan, da potrebuje odziv okolice, da je srečen, zadovoljen in da je pomembno, da se okolica odziva na njegove reakcije.

V bistvu pa s tem otroka odvračamo od njega samega, od njegovih čustev in čutenja. Če to počnemo pogosto, se bo otrok začel odzivati, kot se to odraža pri drugih, ne da bi to sam v sebi dodobra razvil. Zato je pomembno, da je otrok veliko tudi sam in se ukvarja sam s seboj.

 Milan Krajnc je pedagog in krizni svetovalec po metodah realitetne terapije in transakcijske analize (oboje modaliteti psihoterapije) in je specializiran za odpravo vzorcev iz otroštva in za vzgojo s spodbujanjem potencialov. Milan Krajnc je pedagog in krizni svetovalec po metodah realitetne terapije in transakcijske analize (oboje modaliteti psihoterapije) in je specializiran za odpravo vzorcev iz otroštva in za vzgojo s spodbujanjem potencialov.

T. M.
Foto: Miroslav Petrović