Igra otrok je bila pred leti veliko bolj spontana

16. 10. 2018 - Intervju z razvojno psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek

Časi se spreminjajo, tako kot se več ne vozimo s kočijami, tako se je spremenil tudi odnos do gibanja otrok na zunanjih površinah. A eno ostaja - za otrokov gibalni, motorični, socialni in drugi psihofizični razvoj, je gibanje na prostem izrednega pomena. Igrala, igrišča, telovadnice; vse to je dobrodošlo. Kaj, zakaj, kako in v katero smer gre odnos staršev do telesnega gibanja svojih otrok, predvsem na zunanjih površinah, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo dr. Ljubico Marjanovič Umek.

Poglejmo, kako je na nekaj naših vprašanj odgovorila dr.  Ljubica Marjanovič Umek. 

Se po vašem mnenju danes otroci in mladostniki manj gibljejo na prostem v primerjavi s tem, koliko časa namenijo brskanju po pametnem telefonu in računalniku?
Natančnih podatkov, s katerimi bi lahko odgovorila na to vprašanje, nimam. Kljub temu pa lahko navedem svojo presojo: včasih so se otroci, ne glede na to, ali so bili starši doma ali ne, gibali v svojem neposrednem okolju, kar pomeni pred blokom, pred hišo, oz. kjer so pač živeli. Tega je danes zanesljivo manj. Danes je po moji osebni presoji starševska populacija bolj ali manj razdeljena na dva dela. Del staršev je takšnih, ki ne glede na to, koliko stare otroke imajo, močno skrbijo za to, da se njihovi otroci gibajo. V tem primeru gre za starše, ki se tudi sami veliko gibajo in to uspešno prenašajo na svoje otroke.

Drugi del staršev pa je takšnih, da njihovih otrok ne moremo srečevati na igriščih in stadionih, ker se sami starši ne gibajo veliko in nimajo potrebe, da se na ta način ukvarjajo z otroki. Res je pa tudi, da vsa ta organizacija okrog igrišč in gibanja zahteva dandanes več časa, ker je praviloma treba otroke nekam fizično peljati. Igrišče namreč ni vedno pred blokom oz. vsi ne živijo v njihovi neposredni bližini. Te igre, kjer bi tudi brez igral in brez strukturiranega športnega prostora otroci preživeli prosti čas, pa je pa zanesljivo manj kot včasih. 

Kakšen je po vašem mnenju odnos do gibanja glede na relacijo mesto - podeželje? Se po vašem mnenju otroci več gibajo na prostem v mestu ali na podeželju?

Zelo je odvisno od tega, kako starši pojmujejo, kako je gibanje potrebno za njihovega otroka. Morda celo mestni starši mislijo, da je gibanje bolj potrebno in pomembno za njihove otroke, kot pa to mislijo starši iz podeželja. To pa zato, ker živijo v drugačem okolju. Podeželski starši namreč velikokrat mislijo, da že s tem, ko je pot do šole nekoliko daljša, ko morajo otroci morda kaj postoriti okrog hiše, da se s tem že dovolj gibajo. Zato za posamezno gibanje starši na podeželju morda ne skrbijo tako sistematično. Največ te miselnosti, koliko gibanja in kakšno je potrebno, je seveda na strani staršev. Tudi strokovnjaki na fakulteti za šport opozarjajo na to, kako pomemben je učinek starejše generacije na mlajšo glede športanja. Ta učinek nam je v zadnjem času nekoliko zdrsnil stran, a kazalniki so športni kartoni in zdravje, kar je pripomoglo do tega, da se gibanje ponovno pomembno vrača in si je zanj vredno vzeti čas. Se mi zdi, da so opažanja kar spodbudna, igrišča ob popoldnevih so zasedena in prav je tako. Bili smo namreč že v slabšem obdobju, ko se otroci resnično niso tako gibali, kot npr. v zadnjih treh, štirih letih. 

Otroci in mladostniki nujno potrebujejo prostore, kjer se lahko varno gibajo in izražajo svoje gibalne interese. Mnogi obožujejo kolo, rolarje, rolke, skejte, kotalke in podobno. Otroci in mladostniki nujno potrebujejo prostore, kjer se lahko varno gibajo in izražajo svoje gibalne interese. Mnogi obožujejo kolo, rolarje, rolke, skejte, kotalke in podobno.

Kaj kot razvoja psihologinja opažate, da se je spremenilo v npr. zadnjih desetih letih glede odnosa do športanja pri otrocih in starših?

Imam občutek, da je pred leti bila igra veliko bolj spontana. Otroci so bili bolj za to, da organizirajo igro. Danes je pa pravzaprav vse do te mere strukturirano, da jim je veliko stvari ponujenih. Igrala so kakšna so in kjer pač so. Otrokovih idej npr. sploh ni več potrebnih. Če se samo spomnimo, včasih so se otroci igrali kavboje in indijance. Te igre so si izmislili sami oz. so dali za njih pobudo. Pravila so se dogovorili, igrače če so jih potrebovali, so načeloma izdelali sami ali uporabili naravne materiale (les, kamen in podobno). Danes pa na igrišču en otrok vidi pri drugem, da ima tak in tak igralni rekvizit in bo prosil starše, da ga bodo kupili tudi njemu.

Ta socialna vloga oz. to primerjanje otrok glede na to, kaj imajo, ko so nekje na zunanjih površinah, je včasih močneje izraženo, kot pa samo dejstvo, da so zunaj in neobremenjeni s tem, kakšno igračo imajo, če sploh. Npr. še v času moje generacije smo imeli eno kolo v stopnišču ali celo v celem bloku in z njim smo se naučili voziti vsi. Danes tega ne vidimo več. Ker bi se staršem zdelo grozljivo, da nekaj sosedskih petletnih otrok že zna voziti kolo, njihov pa še ne. In bi mu seveda nemudoma kupili svoje kolo.

Tako punce kot fantje potrebujejo gibanje za svoj psihofizični razvoj in počutje. Tako punce kot fantje potrebujejo gibanje za svoj psihofizični razvoj in počutje.

Ko smo že pri igračah – je res potrebno, da ima otrok “cele kupe” plastike, različnih igrač, ki popolnoma okupirajo notranje in tudi zunanje prostore domovanja?

Ja, to je slabo, to je res pretiravanje, obsedenost s tem, da je treba otroku kupiti vse. Nekateri na ta način kupujejo predvsem otrokovo pozornost in ljubezen. Je tudi nadomeščanje za to, da staršev ni, so preveč odsotni, se z njim morda premalo ukvarjajo. Pa vendarle – je tukaj treba biti iskren – igrača ni zamenjava za odraslo osebo in tudi nikoli ne bo. Včasih je mnogo mnogo bolje manj, pa tisto bolje in raje trikrat premisliti, preden kupimo novo igračo. Tako kot npr. trikrat premislimo, če kupimo kakšen nov kos pohištva v stanovanju. Igrače kot potrošni material, ki se jih otrok samo dotakne, jih samo pogleda, so ničkolikokrat tudi nekakovostno izdelane in nimajo osnovne funkcije. Po tej plati so lahko otroku bolj ovira kot spodbuda, da bi pri sebi razvil določene vsebinske igre.

  Dr. Ljubica Marjanovič Umek je znana slovenska razvojna psihologinja, profesorica razvojne psihologije na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v mnogih raziskovalnih projektih, kjer raziskuje pomen igre za človekov zdrav psihofizični obstoj. Dr. Ljubica Marjanovič Umek je znana slovenska razvojna psihologinja, profesorica razvojne psihologije na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v mnogih raziskovalnih projektih, kjer raziskuje pomen igre za človekov zdrav psihofizični obstoj.

Kakšen pa je vaš odnos do tega, da se otroku za rojstni dan in v decembrskem prazničnem mesecu raje podari doživetje kot npr. fizično igračo?

Ničkolikokrat ja. Seveda, to so zelo dobrodošle stvari. Velja pa, ne glede na starost, prisluhniti otroku. Tukaj govorimo seveda o otrocih, ki imajo že vsega preveč, ogromen kup najrazličnejših igrač in podobno. Moramo se pa zavedati, da obstajajo tudi otroci, ki jim starši resnično ne kupijo po več let niti ene igrače. V tem primeru, če si otrok nekaj res močno močno želi, ni razloga, zakaj ne bi v tistem posebnem prazničnem času, ustregli njegovi želji; če je seveda realna.

Hkrati je pa veliko otrok, ki imajo na kupe igrač in bi jih bolj razveselilo to, da nekam gredo in nekaj posebnega doživijo. Da se jih pelje npr. v adrenalinski park, na kulturno prireditev, da skupaj preživijo popoldan, ki je posebej oplemeniten, da npr. se povabi več otrok in ima otrok svojo zabavo in podobno. Takrat se otrok počuti res pomembnega. To se mi zdi velikokrat rešitev in je mnogo boljše, kot pa dodajanje nove igrače na kup, ko sploh več ne vemo, kaj bi kupili.

Intervju in fotografije: Tanja Mojzer

SLONTASTIČEN POZOR!

10. del angleške šole, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono, je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 26. novembra, do 7. ure.