O čevljih in kopitarjih!

11. 6. 2018 - Kolumna učiteljice razrednega pouka

Vedno znova me zabavajo pogledi "od zunaj" na šolsko problematiko. Pravzaprav bi težko opredelila, ali me zabavajo ali spravljajo v bes. Večinoma so vsi generali. Po bitki. Zbirka nasvetov "kako bi, če bi, ko bi". Potem. Po bitki vsi vedo, kdo in kaj bi moral. 

Kaj pa takrat, tukaj in zdaj? V konkretni situaciji, v tisočinki sekunde, ki zahteva od tebe učinkovito, pravično, pedagoško, z razvojno psihologijo podprto in nesporno pravilno reakcijo? Kdo ve, kako bi pametne glave reagirale takrat? Kaj bi takrat usmerjalo njihove reakcije? Najnovejša spoznanja razvojne psihologije? Sinteza znanstvenih spoznanj učinkovitih postopkov v primerljivih situacijah? Zakon o upravnem postopku? Vzgojni načrt šole? Zdrava pamet ali zgolj intuicija? Ja, po bitki ni težko biti general. A vendar – tako osamljen in bos, kot se lahko znajde učitelj v vzgojnem delovanju, se znajde le malokdo.

Če bi v eni od naštetih situacij sodeloval le en učenec, bi bilo moteče, lahko tudi nevarno. Kaj pa, če je v razredu 5 ali 6 takih? "Veste, moj otrok je poseben. Morate razumeti ..." pojasnjujejo, opravičujejo in zagovarjajo starši. "Veste, popolna inkluzija je najbolj human način delovanja neke družbe," me prepričujejo drugi.

Seveda razumem, kako ne bi. Vsak je individuum. Tudi jaz. In tudi humano družbo si želim zagotovo. Ampak – neke osnovne norme pa še vedno veljajo, kajne? V skupini! Vrednote? Naj bi!

Resnično si želim videti smisel v popolni inkluziji, kakor si resnično želim, da bi vsem otrokom uspelo. A – roko na srce – nekaterim lahko uspe le v drugačnih pogojih. In z drugačnimi pogoji ne zanikamo njihove individualnosti, ne zanikamo njihovih kognitivnih sposobnosti, ne zanikamo njihove biti. Če bi resnično želeli vsem otrokom dobro, potem jih ne bi na vsak način silili v "normalno" šolo.

Pred leti sem prebrala izjavo nekega svetovalca: "V posamičnih žalostnih zgodbah sem podprl nekatere centre, da se nimajo česa bati, še najmanj pa razvpitih odvetnikov... Ko šole naredijo, kar so dolžne in kar lahko, ni razloga za strah...". Ne bo držalo! Tudi, ko narediš vse in še več, te lahko doleti kazenska ovadba. Nekaterim je res vseeno, ali je upravičena ali ne. Agonija ovadenega je pa čisto prava.

Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

Jožica Frigelj, profesorica

SLONTASTIČEN POZOR!

6. del angleške šole, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono, je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 29. oktobra do 7. ure.